Svetovni dan otroka - 20. november
Slovenija se je kot ena izmed 193 podpisnic konvencije o otrokovih pravicah zavezala, da bo ščitila, sprejemala in izvajala politiko, ki bo vedno upoštevala največjo korist otroka.
Pomembno je, da ima vsak otrok možnost razvoja svojih potencialov. Vsak otrok je drugačen. Posledično ni enotnega recepta, po katerem bi vzgajali otroke. Sama sem zagovornica pristne sočutne vzgoje. Sočutnost v besedni zvezi sočutna vzgoja pomeni biti sočuten do otroka in do sebe. Zame ena najpomembnejših smernic pri doseganju sočutne vzgoje so zaznavanje, uresničevanje in izražanje notranjih potencialov odrasle osebe. Bolj ko odrasla oseba živi svoje notranje potenciale, bolj do izraza lahko pride pristna sočutna vzgoja.
Ob tem, ko zaznavamo (vidimo, slišimo, čutimo) otrokovo delovanje, se v nas vzbudijo določni občutki, ker so naše potrebe (ne)zadovoljene.
Po Maslowu poznamo različne vrste potreb:
- fiziološke potrebe (vnos hranilnih snovi in vode, dihanje, spanje, izločanje ipd.),
- potrebo po varnosti (varnost telesa, zdravja, stabilnost družbe in družine, služba, finance ipd.),
- potrebo po pripadanju in ljubezni (ljubezen do samega sebe, pripadnost v družbi, stik z družinskimi člani, prijatelji ipd.),
- potrebo po spoštovanju (želja po stabilnem, pozitivnem vrednotenju samih sebe, pa tudi po samospoštovanju in hkrati spoštovanju s strani drugih; sem spadata tudi potreba po svobodi in neodvisnosti) ter
- potrebo po samoaktualizaciji (samouresničevanje – ustvarjalnost, želja po znanju, reševanju miselnih izzivov, iskanje pomena ipd.).
Potreb je še mnogo več, in sicer po moči, sprejemanju, doprinosu, spontanosti, živosti, učinkovitosti, enakovrednosti, iskrenosti, miru ...
Otroci niso »krivi« za naše doživljanje določene situacije. Je pa lahko otrokovo odzivanje močan sprožilec, ki nam prinaša informacije o naših nezadovoljenih potrebah. Na določeno situacijo, osebo, misel in vedenje se lahko zato odzovemo z močnimi negativnimi občutki, mislimi in vedenjem (jeza, strah, nemoč, obup, kazanje s prstom na drugega, izgubljanje kontrole, povzdigovanje glasu, ignoriranje …). Če smo pozorni, kako se odzovemo na določen dražljaj, je to odlična priložnost za to, da se soočimo z vzrokom in pridemo v stik s potrebo, po kateri hrepenimo. Tako prihajamo do večje notranje moči in počasi enaka situacija v nas ne sproža več negativne reakcije.
Otroci so v svojem bistvu avtentični, pristni in pogosto lahko pritisnejo odraslim na prave rdeče gumbke in predstavljajo naše ogledalo. Prav zato rada rečem, da so otroci naši (no, vsaj moji) največji učitelji. Ko se naučimo biti sočutni do sebe, se naučimo biti pristno sočutni tudi do otrok in njihovih potreb. Šele takrat lahko z otrokom zgradimo pristen odnos, ki ga potrebujejo za zdrav razvoj.
Otroci se na okolico odzivajo zelo naravno. Zelo avtentično, spontano izbirajo dejavnosti in odnose le na podlagi občutkov, ki jim jih posreduje telo. S to sposobnostjo – biti v stiku s seboj – so se/smo se rodili. Prizadevajo si uresničiti svoje notranje potrebe po igri, zabavi, varnosti, stiku, raziskovanju, sprejetosti ipd. Otrok med odraščanjem vedno bolj odkriva svoje sposobnosti, postaja samostojen, razvija osebnost in lastno voljo. Kadar nima več nadzora nad stvarmi oziroma mu ne gre vse po načrtu, ga lahko preplavijo čustva – npr. frustracija, jeza, zbeganost, obup, nemoč, sram. Otrok lahko svojo stisko ob neuspehu (ker se stvari niso izšle, kot je pričakoval) pokaže na svojevrsten način s celim telesom – kriči, odriva, teče stran, ignorira, uporablja žaljive besede … Empatična prisotnost in sprejemanje otroku pomagata spoznati, da njegov neuspeh ne pomeni popolnega poraza. Otroku v skladu z njegovo razvojno stopnjo in situacijo pomagamo prepoznati, kaj se dogaja, prepoznati, sprejeti in izraziti občutke. V otroku poskušamo vzbuditi motivacijo, da poiščejo (poiščemo) rešitev za situacijo, v kateri so (smo) se znašli. Sočutna vzgoja stremi k rešitvam, ki zadovoljijo tako potrebe otrok kot tudi odraslih.
Vzgoja igra pomembno vlogo pri tem, ali bo otrok omenjene avtentične vzgibe okrepil ali pa se jim odrekel. Avtentičnih vzgibov ne smemo enačiti z odzivi otrok, ki so posledica neuresničenih potreb. Otrok se lahko odreče stiku s seboj, ker ne želi uničiti svojega odnosa z odraslimi. Lahko pa stik seboj okrepi, če so njegove potrebe uresničene, če se čuti sprejetega, varnega, opaženega, kar je osnova sočutne vzgoje. Če otrokove izbire minimiziramo, zanikamo, se na njih ne odzivamo, v bistvu spodbudimo, da se v otroku oblikujejo občutki (negotovost, nesprejemanje ipd.) in različni vzorci. V naštetih primerih otrok ne zmore zgraditi lastne avtonomije, osebnosti, samospoštovanja. »Da lahko je, kdor je, da misli, kar misli, in da doživlja, kar doživlja – in ne to, kar mora čutiti, biti, misliti ter doživljati.« (Podgoršek, 2021) To ne pomeni, da otroku pustimo, da dela kar želi, da ga razvajamo, da mu vedno ugodimo. Pomembno je le, da se odzivamo na njegove izbire, jih upoštevamo pri naših odzivih in ga sprejemamo v tem, kar izraža.
Če se prej našteto pogosto dogaja, se otrok iz potrebe po sprejetosti, ljubljenosti začne prilagajati okolici. Svoje avtentične izbire začne dojemati kot tveganje za nesprejetost, neljubljenost. Otrok začne izgubljati stik s seboj. S prilagajanjem svojih odločitev zadovolji okolico. Odobravanje okolice mu nudi občutek sprejetosti in varnosti. Otrok počasi odraste. V želji po negovanju omenjenih občutkov tudi delovanje odrasle osebe pogosto stremi k pohvali, odobravanju, potrditvi, zadovoljitvi drugih ljudi. Omenjeni občutki so kratkotrajni in ne popolnoma izpolnjujoči. To pa zato, ker prav zares niso iz stika s samim seboj. Potrditev in odobravanje sta le strategiji, ki ju odrasel potrebuje vedno bolj pogosto. Vedno bolj se oddaljuje od sebe, dela za druge ter se razdaja. »Vedenje, ki je prinašalo toliko zadovoljstva, postane izvor frustracij in tesnobe. Potem se tak otrok znajde v odraslosti, kjer se ne more spoprijemati ne s sabo, ne s spremembami, ne z življenjem, ki se mu dogaja. Nekako ne zna prevzeti krmila.« (Podgoršek, 2021)
Za vas piše Petra Kos, mag. prof. razrednega pouka, TCT® terapevtka (humanistična vrsta psihoterapije) in praktikantka NVC (nenasilne komunikacije po M. Rosenbergu). Veselimo se tudi vaših vprašanj, dilem, izzivov na e-naslovu promocije@dzs.si.